Prijava

Mala divjad

SESALCI

 

Malo divjad v lovišču LD Udenboršt med sesalci predstavljajo predstavniki tako imenovanih malih zveri: lisica, kuna belica, kuna zlatica ter jazbec. Poleg malih zveri sta v lovišču prisotna še poljski zajec in navadni polh.

 

1. LISICA

Lisica na travniku. (Baligač)

Lisica je v lovišču stalno prisotna vse od ustanovitve LD. Poseljuje celotno lovišče od reke Save na 360m nadmorske višine pa vse do grebena Kriške gore na 1500m. Tako kot srnjadi tudi tej vrsti ustreza preplet strnjenih gozdov in odprtih obdelovalnih površin. Pogosto zahaja tudi na sam rob naselij ali v naselja sama. Precej rade so lisice obiskovale tudi deponijo odpadkov v Tenetišah. Najlažje lisice opazimo poleti, ko mlade lisice zapustijo brloge in se podajo na pot osamosvojitve. Mlade lisice so tudi bolj zaupljive in zvedave do ljudi. Prav zanimivo jih je gledati, ko se še igrajo, lovijo in zganjajo norčije. Za lovce pa je seveda najbolj vznemirljiv lov na lisico pozimi v snegu.

Ob ustanovitvi LD in še pred tem je znano, da so lisičji kožuhi dosegali visoke vrednosti. Takrat je bilo med lovci veliko zanimanje za lov na lisico. Sorazmerno s povečanjem številčnosti parkljaste divjadi je upadalo zanimanje za ta lov. V 80. letih se je pojavila steklina. Tudi na območju našega lovišča so se takrat izvajali preventivni ukrepi: močno povečan odstrel lisic, odstrel potepuških psov in mačk, polaganje vab s cepivom za lisice. Ko je bila steklina zatrta, je odstrel lisic upadel in se za nekaj časa ustalil na 15-20 osebkov letno. Nekako z letom 1990 je LD pričela z intenzivno gojitvijo male pernate divjadi: fazan, jerebica, raca mlakarica. Iz tega razloga je bil zopet zaželjen večji odstrel lisic. V LD sta se dva člana še posebej angažirala tudi z jamarjenjem z nemškimi terierji. V zadnjih 10 letih zanimanje za lov na lisico spet rahlo upada. Izvajajo ga predvsem mladi zagnani lovci ter nekaj članov, katerim je še posebej ljuba mala pernata divjad. Odstrel je bil v letih 2005-2008 blizu 40 osebkov letno. Na celotnem Gorenjskem pa je bilo rekordno leto 2010, mnogi so govorili o lisičjem letu. To leto je bilo v naši LD odvzetih kar 57 lisic. V letih 2011 in 2012 se odstrel približuje prejšnjemu povprečju 40-45 lisic letno. Od 2013 naprej pa se giblje okoli 50 lisic letno. V letu 2017 se je odvzem malenkost povečal na 59 lisic. Lisice so večinoma zdrave. Pojava stekline ni. Občasno pa se upleni nekaj garjastih lisic. Redko, pa vendar se zgodi, da je uplenjen tudi kak res velik lisjak 8-10 kg.

 

2. KUNA BELICA

Kuna belica je v lovišču stalno prisotna vse od ustanovitve LD. Poseljuje predvsem ravninski del lovišča, v zgornjem delu Kriške gore nad 1000 m pa je zelo redka. Ustreza ji bližina naselij, vikend hišice, čebelnjaki, vrtne ute, smetišče. Posebnost te vrste je, da lahko biva celo v naseljih na starih podstrešjih, hlevih, senikih. Človeku se je tako zelo prilagodila, da živi v kanjonu Kokre sredi mesta Kranja. O tem priča dejstvo, da sem sam opazil povoženo samico ponoči sredi Kranja cca. 200 m od kanjona Kokre. Tako kot pri lisici, tudi pri kuni zanimanje za lov upada. Zaznan je bil tudi pojav pasje kuge, ki je vplivala na številčnost kune belice v našem lovišču. Dobršen del odvzema predstavljajo izgube v cestnem prometu. V obdobju 1995-2000 je bilo povprečno odvzetih 11 kun belic letno. V obdobju 2001-2005 pa 9 osebkov letno. Po letu 2006 pa je odvzem kune belice upadel na 2-4 osebke letno, med leti 2010 – 2015 pa le še na 2 kuni na leto. Zadnji dve leti 2016 in 2017 pa odvzema sploh ne beležimo. Deloma je razlog že omenjeni pojav bolezni in posledično pogina, deloma pa majhen interes lovcev za lov na kuno.

 

3. KUNA ZLATICA

Kuna zlatica je v lovišču stalno prisotna, a njena številčnost ni velika. Vezana je na večje strnjene gozdove  Udin boršta in Kriške gore. Ker je nočna žival in preživi večino časa v gozdu, jo zelo redko opazimo. Tudi sam lov nanjo je brez dobrega lovskega psa ali pasti praktično nemogoč. V obdobju 1996-2006 je povprečni odvzem 3 osebki letno.  Po letu 2007 pa je odvzem kune zlatice zgolj slučajen, po 1 osebek letno v letih 2008, 2011 in 2013. Po letu 2013 pa sploh več ne beležimo odvzema in od 2014 nam tudi načrtovalec ne daje več načrta odvzema za kuno zlatico. Definitivno je zlatica precej bolj redka od belice.

 

4. JAZBEC

Jazbec je v lovišču stalno prisoten, a je njegova številčnost majhna. Največ jazbecev je v lovišču na območju Okroglega, medtem ko je v Udin borštu in v Gojzdu  redkejši. Rad zahaja na njive koruze. Razlog za majhno številčnost jazbeca je deloma pojav bolezni pasje kuge na Gorenjskem, ki je povzročila pogin kun in jazbecev. Veliko jih konča tudi na cestah. Pa tudi intenziven lov na jazbeca dveh naših članov, ki sta lovila s pomočjo nemških lovskih terierjev, je najbrž vplival na številčnost. Danes je zanimanje za lov na jazbeca med lovci majhno. Večinoma ga lovijo le mladi lovci ali pa ga odstreli kdo slučajno, ko čaka prašiče. V obdobju 1996-2006 je bil povprečni letni odvzem 2-3 jazbecev. Po letu 2013 pa se je povečal na 4-5 osebkov letno. Izjemoma je bil odvzem višji v letu 2017, ko smo beležili odvzem 7 jazbecev, vseh kot izgube zaradi prometa.

 

5. POLJSKI ZAJEC

Poljski zajec v travi. (Baligač)

 

Poljski zajec je v lovišču stalen.  Poseljuje celotno lovišče od reke Save do 1200m visoko na Kriški gori. Manjka le v vršnem delu Kriške gore, kjer ga zamenja planinski zajec. Tudi v večjih stnjenih gozdovih je nekoliko redkejši. Najbolj pogost pa je na poljih in travnikih ob gozdnem robu na ravnini in zelo mu ustrezajo tudi ekstenzivni hribovski travniki v okolici Gojzda. Tako kot širom po Sloveniji in Gorenjskem je tudi v našem lovišču značilno, da je bila številčnost zajcev ob ustanovitvi LD precej večja, drastično pa se je zmanjšala v 70. letih prejšnjega stoletja. V 50. in 60. letih se je povprečno letno odstrelilo po 60-70 zajcev. Rekordni odstrel je bil leta 1960 in sicer 84 zajcev. Že leta 1969 pa je odstrel upadel na vsega 15 zajcev. Sredi 70. let pa se je ustalil na 20-25 zajcev letno. Zmanjševanju številčnosti poljskega zajca je botrovala modernizacija kmetijstva: nekontrolirana uporaba pesticidov, umetnih gnojil, strojno obdelovanje kmetijskih površin, zgodnje strojne košnje, izginjanje mejic in manjših zaplat gozda, nastajanje velikih monokulturnih njiv,…Poleg sprememb v kmetijstvu je negativno na zajca vplival tudi razvoj cestne infrastrukture, porast številčnosti plenilcev, občasno negativne vremenske razmere.  V 80. letih so iz neznanega razloga tudi lovci v letih 1982 in 1983 močneje posegli v populacijo z odstrelom. Potem je odstrel zopet upadel na 20-25 osebkov letno. Sledil je porast odvzema zajcev v obdobju 1991-1996, ko je bilo odvzetih 45 zajcev povprečno letno. Od leta 1997 do 2003 je bil odvzem zajcev iz lovišča najmanjši v vsem obstoju LD. Najmanj zajcev je bilo odvzetih leta 2000, le 7.  Na celotnem Gorenjskem so upravljavci lovišč zmanjšali načrte odstrela zajcev. To se je pokazalo kot pametno, saj se je številčnost po letu 2004 zopet povečala. Odstrel se po letu 2004 ni kaj bistveno povečal, povečal pa se je odvzem na račun izgub v cestnem prometu. V letu 2007 smo evidentirali kar 21 zajcev povoženih na cestah, odstrelili pa zgolj 8. Odvzem se v letih 2010 -2015 giblje med 11 in 16 zajcev letno. V letu 2016 je bilo odvzetih 11 zajcev, v letu 2017 pa le 9. Poljskih zajcev še zdaleč ni toliko kot jih je bilo ob ustanovitvi LD, vseeno pa smo lahko zadovoljni da se je njihovo število v zadnjih letih zopet nekoliko povečalo.

 

6. NAVADNI POLH

Navadni polh je v lovišču stalno prisoten. Poseljuje predvsem gozdne robove in listnate gozdne sestoje. Rad pa zaide tudi v visokodebelne sadovnjake. Pogost je na območju Nacovce, Bistrice, Letenic, Dobrave. Polhi kar pogosto uporabijo tudi naše visoke preže, da med valovitkami in deskami prespijo dan. Če res mirno čakamo na preži, ga lahko vidimo zvečer, ko zapusti špranjo v preži. Kot lovna divjad je med lovci zelo zapostavljen, saj lov na polhe na Gorenjskem nima posebne tradicije. V preteklosti so ga bolj kot lovci v našem lovišču lovili lokalni prebivalci. Odkar pa je po novem lovskem zakonu potrebno pridobiti dovolilnico za izvajanje lova na polhe, se lokalni prebivalci za to ne odločajo več.

 

PTICE

Med divjad spada 6 vrst ptic. Vse so prisotne tudi v lovišču LD Udenboršt. Sem spadata dve vrsti poljskih kur: fazan in poljska jerebica, 3 vrste vranov: sraka, šoja, siva vrana ter raca mlakarica.

 

1. FAZAN

Fazan je tako kot muflon ne avtohtona vrsta. A kljub temu uživa večji ugled med lovci in je bolj priljubljen. Deloma zato, ker je v Sloveniji prisoten že vse od srednjega veka. V našem lovišču je bil dolga leta stalno prisoten na račun lastne vzreje fazanov, v zadnjih letih pa je njegov obstoj v lovišču vprašljiv.

Ker fazan ni avtohton, so že kmalu po ustanovitvi LD pričeli z intenzivnim gojenjem te vrste divjadi. Že v 50. letih prejšnjega stoletja so občasno spuščali fazane v lovišče. V 60. letih so na Kranjskem polju zgradili prvo prilagoditveno voljero. Tam so imeli fazane nekaj tednov, preden so jih izpustili na polje. V tistem času so bili pogoji za fazane še dokaj dobri in fazani so v lovišču tudi prezimili. V 60. letih so povprečno odstrelili po 60 fazanov letno. Rekordni odstrel pa je bil leta 1967 kar 97 fazanov. Odstrel je potem začel postopno upadati. Razlogi za zmanjševanje številčnosti fazanov so deloma enaki kot pri poljskem zajcu: intenzivno kmetijstvo, povečan promet. Lovci so kmalu uredili prvo voljero ob gospodarskem poslopju takratnega zadružnega hleva v Strahinju. Letno so iz te voljere spustili v lovišče 50-70 fazanov. Zato se je odstrel v poznih 70. in začetku 80. let zopet nekoliko povečal. V letih 1983-1986 je odstrel drastično padel na vsega 10-20 fazanov. V letu 1989 je morala LD voljero prestaviti. LD je dobila v najem cca. 500 m2 zemljišča, na katerem se je izdelala voljera z 250 m2 zamrežene površine ter montažno leseno poslopje, v katerem je bil prostor za valilnike, vzrejo kebčkov in manjši prostor za srečanje lovcev. Tudi ta objekt je bil v bljižini zdajšnjega Biotehniškega centra v Strahinju. Od leta 1990 dalje se je pričela intenzivna vzreja fazanov. Vsako leto so v lovišče izpustili 100-160 fazanov. Vzreja fazanov pa je bila povsem umetna, saj je celotna matična jata prezimovala v voljeri. Posledica vsakoletnega spomladanskega vlaganja matične jate in dodajanja fazanov še v jeseni je bilo povečanje odstrela fazanov v lovišču. Leta 1993 je odstrel prvič presegel 100 fazanov, rekordni odvzem fazanov pa je bil leta 2001 kar 224. Prav v letu 2001 se je pričelo urejati papirje za najem zemljišča, kjer danes stoji objekt fazanerija. V letu 2002 so osnovali projektno osnovo za izgradnjo celotnega objekta in podpisali zakupno pogodbo za 167m2 zemljišča v bližini Biotehniškega centra v Strahinju. V letih 2003 in 2004 se je intenzivno gradilo. Zrasel je nov lovski objekt, v katerem so bili valilniki, izvalilniki, prostori za kebčke, voljera, hladilnica za uplenjeno divjad ter društveni prostor in arhiv LD. Že v letu 2003 so se izvalili prvi fazani v novi fazaneriji. Vzredilo se je cca. 400 fazanov. Leta 2004 pa kar 450 fazanov, 156 jerebic in 47 rac. Sorazmerno s tem je bil tudi odstrel fazanov v lovišču velik in je nihal med 100 in 180 osebkov. V letu 2008 se je dolgoletni gospodar LD poslovil od svoje funkcije. Ker je bil on gonilna sila vzreje male pernate divjadi, je s tem vzreja začela upadati. To se je odrazilo že v leto 2009, ko smo odstrelili le še 45 fazanov, v letu 2011 pa le še 19 osebkov. Počasi a vstrajno se je po LD zaslišalo mnenje, da je taka gojitev fazanov neprimerna. Gorenjska s svojim podnebjem in rastjem že tako ne nudi ustreznega habitata fazanu, da bi lahko prezimil v prosti naravi. Vlaganje fazanov v lovišče z enim samim namenom, to je lov, pa je v sodobnem lovstvu postalo vse bolj sporno. Izpuščeni fazani so bili mnogokrat povsem neprilagojeni za življenje na prostem. Končali so kot lahek plen naravnih plenilcev, psov, bili povoženi na cestah, celo lokalni prebivalci so si na skrivaj ujeli kakšnega. Leta 2000 smo bili edina LD na Gorenjskem z lastno vzrejo fazanov. Večina lovišč na ravnini Kranjskega in Sorškega polja je to vzrejo opustila že prej. Na občnem zboru v letu 2012 pa smo glasovali in odločili, da lastne vzreje fazanov ne bomo imeli več. Tako se je končalo resno dolgoletno vlaganje te tujerodne vrste. Posledično je številčnost fazana v lovišču v zadnjih letih močno upadla in brez vlaganj bo iz lovišča najbrž tudi izginil. V letih 2015 in 2016 smo beležili 9 oziroma 11 osebkov odvzema, vse kot posledica vlaganj. V letu 2017 pa smo odvzeli samo še 1 fazana. Lahko rečemo, da je ta vrsta divjadi izginila iz našega lovišča.

 

2. POLJSKA JEREBICA

Poljska jerebica je za razliko od fazana avtohtona vrsta male divjadi. V našem lovišču je postala izjemno redka oziroma je na pragu izginotja. Podobno kot vsa poljska divjad, je tudi jerebica zaradi velikih sprememb v njenem življenjskem prostoru danes ogrožena.  Od ustanovitve LD pa tja do sredine 70. let prejšnjega stoletja je bila poljska jerebica v lovišču pogosta. Razširjena je bila po celotnem ravninskem delu Gorenjske (Ljubljanska kotlina). Lovci so takrat še naravne jerebice pozimi tudi krmili. V visokem snegu pa delali poti do krmišč. Takrat so bile v lovišču številne kite jerebic. Temu primeren je bil tudi odstrel, ki je nihal od 10 do 30 jerebic letno. Rekordni odstrel pa je bil leta 1972 in sicer 44 jerebic. Konec 70. in v začetku 80. let pa je odstrel upadel. Leta 1981 in 1982 niso izvajali lova na jerebice. Do leta 1986 je bilo odvzetih še nekaj osebkov, s tem letom pa so v lovišču poljsko jerebico interno zaščitili. Številčnost je drastično upadla. Razlogi pa so podobni kot pri upadanju številčnosti poljskega zajca in fazana. Modernizacija kmetijstva: nekontrolirana uporaba pesticidov, zgodnje strojne košnje, strojno obdelovanje površin, izginjanje majhnih njiv in nastajanje monokultur, uničevanje mejic, manjših gozdnih zaplat, siliranje koruze – pozimi ostanejo njive prazne. Urbanizacija: širjenje naselij, asfaltiranje cest in povečanje prometa, veliko nemira. Povečanje števila plenilcev. Lovci so si močno prizadevali, da bi jerebico v lovišču ohranili. Poleg fazanov so pričeli z vzrejo jerebic. Vsako leto so v lovišče vložili cca. 20 jerebic. Lova nanje pa med leti 1986 in 1996 niso izvajali. Po letu 1997 se je simbolično na skupnih lovih jeseni odstrelilo 1 ali 2 osebka letno, kar je predstavljalo manj kot 10% vloženih jerebic v lovišče. Nekaj časa so se redno zadrževale na področju Kranjskega polja in Struževega. Najbrž pa “naravnih” jerebic v lovišču ni bilo več. S prenehanjem vlaganja gojenih jerebic je prihodnost te vrste v lovišču negotova. Zadnji odvzem 1 osebka beležimo leta 2011. V zadnjih letih jih v lovišču ne opažamo več. 

 

3. RACA MLAKARICA

 

Raca mlakarica (Baligač)

Raca mlakarica je v lovišču precej številna in pogosta. Kot vse race je vezana predvsem na vodne in obvodne habitate. Zato so najpogostejše vzdolž reke Save, nekoliko manj pa tudi ob Tržiški Bistrici in Golnišnici (od Golnika do Mlake). V evidencah o odstrelu divjadi sicer ni podatkov o odstrelu pred letom 1980, a zagotovo je raca mlakarica v lovišču prisotna že vse od ustanovitve LD. Poseben mejnik v zvezi z raco mlakarico pa predstavlja izgradnja jezu na potoku Želin v notranjosti Udin boršta. Lovci so gradili v letih 1973-1974. Ustvarjen je bil umetni ribnik – Račnik. Območje so ogradili z ograjo in zraven postavili leseno brunarico ter manjšo voljero. Sredi ribnika so naredili otok in ga zasadili z vrbami. Narejene so bile tudi lesene gnezdilnice za race. V letu 1975 so izven ograde zgradili še en jez in nastalo je še eno jezerce. Med ribnikoma pa se je samo zaraslo trstišče. Deloma so race same prihajale valit v Račnik, deloma pa so iz umetne vzreje preko prilagoditvene voljere dodajali race v Račnik. Letno so vložili 20-40 rac, vsako leto pa je bilo tudi 3-5 gnezd v Račniku. Race so tam tudi krmili, lov pa je bil in je še vedno na tem območju prepovedan. Spodnji ribnik so kasneje v upravljanje prevzeli ribiči ribiške družine Kranj. Zgornji ribnik pa še vedno služi prvotnemu namenu, le da rac iz umetne vzreje ne vlagamo več. Številčnost race mlakarice za razliko od ostale male divjadi ni upadala, kvečjemu se je le še povečala. Rekordni odstrel rac je bil leta 1981 in sicer 43 rac. Potem pa je odstrel precej nihal 10-30 osebkov. V zadnjih letih se je ustalil na 8-13 racah letno. Odstrel pa ne prikazuje dejanskega stanja populacije, saj je zanimanje za lov na race med lovci majhno. Izvajajo ga le mladi lovci in vodniki preizkušenih psov za vodno delo.

 

4. SIVA VRANA

 

Siva vrana. (Baligač)

 

Siva vrana je v lovišču pogosta. Zelo ji ustreza ravninski del lovišča s kmetijskimi površinami, naselji in smetiščem. Na Kriški gori nad 600m siva vrana ni prisotna. Za razliko od male poljske divjadi ji spremembe v okolju celo ustrezajo. Je zelo prilagodljiva vrsta na vse človeške posege. K veliki številčnosti vran v lovišču je veliko prispevala deponija odpadkov v Tenetišah. Tam so se v času obratovanja deponije zbirale jate tudi po 100-200 osebkov. Ne tako daleč od meja našega lovišča je še deponija Kovor. Ker pa je vrana zelo inteligentna ptica, se pred lovci umika tudi v urbana območja. Poseljuje dobršen del Kranja. Siva vrana je v lovišču prisotna že vse od ustanovitve LD. Njena številčnost pa se je močno povečala v 80. in 90. letih. Takrat so se nekateri lovci posluževali tudi manj etičnih oblik lova na vrane. V zadnjem času je zanimanje za lov na vrane upadlo. Dokler je deponija odpadkov v Tenetišah obratovala, so lovci pogosto na bližnji vzpetini čakali vrane na preletu. V našem lovišču so se pred leti pojavile tudi prve škode na posevkih solate in ostale zelenjave na področju Kriškega polja. V ta namen so lovci izdelali visoko prežo in stražili posevke. Samo nekaj posameznikov se trudi, da se z intenzivnim odstrelom obvladuje populacija sive vrane v lovišču. Odstrel vran je bil v letih 1998-2000 okoli 50 vran letno. Že v letu 2002 je presegel 100 osebkov in z leta v leto naraščal. Dobili smo tudi odločbo ministrstva, po kateri smo lahko izvajali lov na vrane tudi izven lovne dobe. Tako je bil odstrel vran v letu 2007 že 190 osebkov, po letu 2010 je presegel 200 vran na leto, v letu 2013 pa presegel 300 vran na leto. Šele v letu 2017 se je odstrel vran nekoliko zmanjšal na 259 vran.  

 

5. SRAKA

Sraka je v lovišču pogosta. Vezana je na gozdni rob in naselja. V strnjenih gozdovih ter na Kriški gori je ni. V primerjavi z vrano je njena številčnost precej nižja in ne predstavlja takega problema kot sive vrane. Zanimanje za lov na srake je majhno, posledično je tudi odstrel majhen in niha v obdobju 1996-2006 od 24 do 48 osebkov letno. Do leta 2015 se je gibal okoli 20 osebkov letno, zadnje tri leta 2015-2017 pa upadel na 10 srak letno. Odvez ne odraža stanja v populaciji, saj je zanimanje za lov na srako majhno. 

 

6. ŠOJA

Šoja je v lovišču pogosta in poseljuje praktično celo lovišče od Save do zgornjega dela Kriške gore. Vezana je bolj na strnjene gozdove in gozdni rob. Rada obiskuje tudi krmišča in v Gojzdu se da na krmišču prešteti tudi do 10 šoj naenkrat. Ker ne povzroča škod in ni problematična tako kot siva vrana, je zanimanje za lov šoje majhno. Lov izvajajo le redki posamezniki ali pa je kakšna odstreljena na skupnih lovih. Med leti 1996 in 2006 se odstrel giblje od 10-27 šoj letno. V zadnjih treh letih 2015-2017  pa okoli 20 šoj letno.

 

Zapisal Boštjan Baligač, december 2012, posodobil 2017