Prijava

Gams

1. SPLOŠNO O GAMSU

Opis
Gams je manjši votlorog, ki je v plečih visok do 75 cm. Poleti je umazano rumeno rjav do temno siv. Zimska dlaka je daljša od letne, zato je poleti videti vitek, pozimi pa robusten in čokat. Na vsaki strani glave se mu prek oči vse do vrha gobca vleče široka temna proga (“vajeti”). Notranja stran uhljev je bela. Na čelu so pri obeh spolih razviti rogovi, imenovani roglji, ki so smolnato črni, v spodnjem delu ravni, na vrhu pa zakrivljeni. Samci imajo debelejše roglje, ki so na vrhu bolj kljukasti. Roglji začno rasti v prvem letu življenja in so kožna tvorba. Starejši gamsi imajo na rogljih smolnate obloge, ki so verjetno nastale zaradi drgnjenja ob smrekovo in macesnovo vejevje ter rušje. Odrasli gamsi tehtajo 25-30 kg. Kozli so za približno desetino večji od koza.

Življenje
Poleti so gamsi aktivni zjutraj in zvečer, pozimi pa ritem aktivnosti ne kaže izrazitih pravilnosti. So družabne živali in le stari kozli so samotarji. Največje trope tvorijo koze z kozliči, spolno zreli kozli pa se družijo med seboj. Kozli pridejo h kozam le v času parjenja (prska), to je novembra in decembra. Brejost traja 25-27 tednov. V maju koza skoti enega ali dva (izjemoma tri) kozliča. Po dveh urah se mladi že postavijo na noge. Koza doji zarod do konca koledarskega leta. Koze spolno dozorijo s tremi, kozli pa s tremi do štirimi. Njihova življenjska doba je do 24 let. Koze živijo dlje. Naravna sovražnika odraslih gamsov sta le volk in ris. Zlasti kozličem so nevarni tudi planinski orli. Med gamsi je največja smrtnost zaradi padcev prek sten in zaradi plazov. Leta 1909, ko je plaz v Vratih odnesel Aljažev dom, so v treh severnih triglavskih dolinah plazovi pokončali do 400 gamsov (Šušteršič, 1947). Pomemben vzrok smrtnosti so tudi zajedavske bolezni; največ zaradi kužne gamsje slepote (povzročitelj neznan, verjetno pa so mikoplazme) in gamsjih garij (povzročajo pršice vrste Sarcoptes rupicaprae). V naših Alpah so garje že nekajkrat zdesetkale gamsje trope. Velika epidemija je bila v letih 1976-1977. Gams se največ pase po travnikih, pozimi pa tudi objeda.

Življenjski prostor
Gams je vrsta odprtih skalnatih predelov nad gozdno mejo. Praviloma se gamsi poleti zadržujejo nad gozdno mejo, pozimi se spuščajo nižje. Številni gamsi pa vse leto vztrajajo na visokogorskih pašnikih. Poseljujejo tudi pas ruševja. V tem stoletju so gamsi poselili pas gozdov v sredogorju in hribovju. To širitev verjetno lahko pripišemo iztrebljenju plenilcev, zlasti volka. Gams že od nekdaj živi tudi v strmih skalnatih soteskah v nižjih legah, pri nas npr. v soteski Iške, v Zagorju ob Savi, v dolini Kolpe, Borovniškem Peklu, na Snežniku itn.

Razširjenost v Sloveniji
V začetku stoletja so gamsi živeli v visokogorju Alp s Pohorjem vred, izolirane populacije pa so bile še v Zasavju, v dolini Kolpe in Iške ter na Šmarni gori. V Dinarskem gorstvu je bil bolj ali manj iztrebljen, zato so ga lovci naselili na Snežnik (leta 1926; H. H., 1927) in na Nanos (leta 1959; Bittner, 1970/71). Leta 1957 so gamse iz Kamniške Bistrice izpustili v Osilnico nad Kolpo zaradi “osvežitve krvi” (M. M., 1965/66). Pozneje so gamsi poselili Dinarsko gorstvo po naravni poti s severa. Že leta 1931 so se prvi gamsi pojavili na Gorjancih (Jordan, 1934), okrog druge svetovne vojne pa na Boču in Rogatcu (Kovač, 1976/77; Koser,1981). V zadnjih desetletjih so se spustili z območji nad gozdno mejo v z gozdovi zaraslo sredogorje, tako da so zdaj pogosti tudi v hribovju predalpskega sveta.

Razširjenost
Gorska območja severozahodne Španije, Pirenejev, Alp, Jure, Apeninov, Karpatov, Tater, balkanskih gora, Male Azije in Kavkaza. Človek ga je naselil v Schwarzwald, severno Češko, saško Švico in na Novo Zelandijo.

Status: stabilna vrsta.

Lovna doba
kozel, koza, kozliči obeh spolov, enoletni obeh spolov: 1. 8. – 31. 12.

 

GAMS V LOVIŠČU LD UDENBORŠT

Gams je stalno prisoten v lovišču naše LD. Kot vrsta gorskega in hribovitega sveta poseljuje le najvišje predele lovišča na Kriški gori med 900 in 1660m nadmorske višine. Gamsi so najpogostejši od Mizice 976m do Zrnčeve 1250m zahodno od strme poti do koče na Kriški gori. Množično oblegane planinske poti: strma, ovčja in klasična so gamse povsem izpodrinile iz za njih zelo ugodnih habitatov. Tako da območje omenjenih poti predstavlja območje brez gamsov. Vzhodno od klasične planinske poti oziroma vzhodno od planinske koče pa so gamsi spet pogosti. Najraje se zadržujejo od Vrat do Ircka. Občasno se posamezni osebki pojavijo tudi v Plazeh nad Pristavo.

Večinoma gamsi na Kriški gori dnevno migrirajo iz lovišča in v lovišče, saj se zadržujejo predvsem v pasu 500m od meja lovišč LD Tržič in LD Storžič.  Tako je lahko v našem lovišču naenkrat do 20 osebkov, lahko pa tudi nobenega.Prav tako so značilne sezonske migracije povezane z vremenskimi razmerami ter pašo ovc. Pozimi se gamse večkrat opazi na nižjih nadmorskih višinah na strmih južnih pobočjih, kjer sneg prej skopni ali se splazi. Nasploh naš del Kriške gore predstavljajo južna prisojna pobočja s številnimi gorskimi travniki, nekaj pa je tudi strmih pečin (Zrnčeve pečine, Plaze). Na takih terenih sneg prej skopni, se splazi ali ga odpiha veter. Zato so tukaj idealne razmere za gamse pozimi in zgodnji pomladi. Žal pa so ta ista pobočja predmet križanja več različnih interesov ljudi v prostoru.

Gamsova koza s kozličem v Bajželki. (Baligač)

 

Zanimivo je, da se gamsi na zahodnem delu Kriške gore spustijo vse do Plazov na nadmorski višini 700m, medtem ko v vzhodnem delu redko zaidejo pod gozdno mejo 1300-1400m. Zelo redko pa se gamsi pojavijo tudi v ravninskem delu lovišča. Gre za mlade živali, ki migrirajo najbrž po stari poti iz Kamniško Savinjskih Alp na Jelovico in obratno. Tako je bil pred leti viden gams v Strahinju. Dva naša mlada lovca sta gamsa videla za Savo. Tudi revirni gozdar ga je za Savo že videl. Spominska kronika LD Udenboršt pa navaja, da so prebivalci Struževega leta 1973 ubili gamsa v Struževem pri Kranju. 3. avgusta 2012 pa je bil prvič gams na ravnini tudi uplenjen. In sicer v Zaletelovem voglu pri Naklem tik ob gorenjski avtocesti.

Gams v detelji na 415m pri Naklem. (Baligač)

 

Gamsi so v lovišču prisotni vse od ustanovitve LD. Vse do leta 1975 je bil odstrel zgolj simboličen, 1 ali 2 osebka na leto. Vzrok tega se ne skriva v majhni številčnosti gamsov, ampak v takratni miselnosti in odnosu do gamsa. Veljal je za najbolj spoštovano visoko divjad. Številčnost gamsov pa je bila v tistih časih posledično na meji vzdržnosti okolja. Naši starejši lovci še pomnijo te čase, ko je bilo na Kriški gori mogoče videti tudi 30-40 glave trope gamsov. In takih tropov je bilo več!! Potem se je v Sloveniji najprej pojavila kužna gamsja slepota. Za njo pa v letih 1982-1986 še dva močna vala gamsjih garij. Zgodil se je upor okolja zoper preveliko številčnost gamsov. Tudi v lovišču LD Udenboršt se je odvzem med leti 1978 in 1984 drastično povečal. Iz prej dolgoletnega odvzema 1-2 osebka na 10 osebkov letno. Zabeležene so tudi izgube, največ v letu 1984 kar 7 poginulih gamsov. Največji odvzem pa je bil leta 1979 – 13 gamsov. Po valu garij so lovci zopet takoj pričeli “šparati” gamse. Tako zelo drastično, da v letih 1987 in 1988 niso odvzeli nobenega gamsa. Po letu 1991 pa se je odstrel približal današnjemu. Tako je zadnjih 20 let povprečni letni odvzem nekje med 4 in 5 osebkov na leto. Po letih sicer zelo niha glede na razmere v lovišču (2-8 osebkov na leto). V teh zadnjih 20 letih pa so se razmere za gamse v Kriški gori tudi drastično poslabšale. 

V zadnjih dveh letih je 20 letno slabšanje razmer za gamse na Kriški gori doseglo dno. V letih 2015 in 2016 smo zmanjšali letni načrt odvzema na 4 osebke, pa še tega nismo realizirali, oziroma smo ga v dovoljenem odstopanju +- 1 osebek. Tako smo v 2015 in 2016 uplenili zgolj 3 gamse letno. Žalostno je spoznanje, da so južna pobočja Kriške gore postala poligon za razno razne aktivnosti oddiha željnih ljudi. Mirnih con skoraj da ni več. Po žledolomu so bile narejene nove gozdne vlake, ki odpirajo še zadnje mirne predele. Poleg tega pa še paša prek 200 ovc povsem odbija gamse s teh predelov. Potreben bo premislek, če želimo to divjad vsaj občasno še videvati v našem lovišču.

V letih pred poslabšanjem razmer za gamse so bili uplenjeni tudi gamsi z močnimi trofejami. Tako je bilo v obdobju 1954-1992 uplenjenih 8 bronastih kozlov, 1 bronasta in 1 srebrna koza. Dolga leta potem ni bilo ekstremno močnih gamsov, šele pred nekaj leti je bila zopet uplenjena bronasta koza. Na splošno pa so gamsi na Kriški gori trofejno precej povprečni in ni večjih izjem.

Gamsova koza na Kriški gori. (Baligač)

Glavni problem upravljanja z gamsom v lovišču je že omenjeno poslabšanje razmer po letu 1991. Lahko pa bi rekli celo, da je z leta v leto še vse slabše. Gre namreč za križanje interesov ljudi na Kriški gori. V preteklosti so po njej hodili predvsem domačini iz Pristave, Križ in Gojzda ter lovci. Leta 1975 je bila zgrajena tovorna žičnica do Koče na Kriški gori. Leta 1981 so prvič povečali kočo. V letu 1991 so staro planinsko kočo podrli, do leta 1994 pa je bila dokončno zgrajena večja današnja koča. Obisk planincev se je večal iz leta v leto. Poleg klasične planinske poti iz Gojzda je bila markirana še strma pot, ki je presekala Špičevo goro – priljubljene pašne površine gamsov in bila speljana na greben nad Rantovo in Gašperko. Prav prek Rantove v spodnjem delu pa je speljana še nemarkirana ovčja pot. Gamsi so se iz teh predelov povsem umaknili. Zadnji udarec predelu med strmo in klasično potjo je dala akcija Junaki Kriške gore. PD Križe je pričelo voditi posebno vpisno knjigo za te junake. Najboljši je tisti, ki zbere največ vzponov letno. Tako v zadnjih letih veliko teh junakov hodi vsakodnevno do koče. Zadeva je šla iz lovskega vidika prek meja dobrega okusa. Planinci so pričeli uporabljati tudi lovske steze, hodijo na goro ponoči s čelnimi svetilkami, psi so odvezani. Ob lepih koncih tedna v jesenskem in spomladanskem času se idilična vasica Gojzd spremeni v eno veliko parkirišče. Gamsi so vedno bolj vznemirjani tudi v zahodnem delu gore. Kljub opozorilnim tablam, ki jih je naša LD obesila ob lovskih stezah, se večina arogantno za njih ne zmeni. Razmah planinstva, gorskega teka in izletništva na Kriški gori je pripeljal do tega, da lahko lovci izvajamo lov na gamsa dokaj normalno le še ob jutranjem svitu ali pa na kak oblačen, hladen ali deževen dan. Poleg planincev pa imamo na gori še eno križanje interesov. To je paša ovc. Od prvega maja do oktobra je na gori do 200 ovc. Takrat gamsi zelo redko prestopijo greben in pridejo na našo južno stran. V zadnjih dveh letih pa so ovcerejci še poslabšali razmere. Področje od  planinske koče do Ircka so skoraj v celoti ogradili z električnim pastirjem. S tem je povsem onemogočena dnevna in sezonska migracija gamsov iz lovišča LD Storžič v času prisotnosti ovc. Dogovarjamo se z njimi, da bi premaknili električnega pastirja in imeli vsaj eno dolino- Za babo neograjeno.  Poleg dveh glavnih problemov so v zraku pogosti še jadralni padalci. Posledično na vse človeške motnje na južni strani Kriške gore so gamsi telesno in trofejno šibkejši. Raje se zadržujejo na osojni, mrzli in s hrano bolj revni severni strani. A vsaj mir imajo tam. Razvili so tudi vedenjski vzorec, da ob vsaki motnji takoj pobegnejo nazaj na severno stran.

Mlad kozel pod Irckom. (Baligač)

 

Kljub zelo ugodnim naravnim danostim južne sončne strani Kriške gore so zaradi človekove aktivnosti manj številčni kot bi lahko bili. Večinoma opažamo posamične kozle, kozo z mladičem ali manjše tropiče koz z mladiči in letniki ter dvoletnimi gamsi. Večina tropov je v velikosti 3-6 gamsov. Izjemoma pride v hudih zimskih razmerah kdaj do združevanja več manjših tropov v pečinah. Tako je bilo na skupnem lovu decembra 2006 viden trop cca 15 gamsov.

Le upamo lahko, da nam bo uspelo najti skupni jezik tako z lastniki ovc kot planinci, da bi izboljšali razmere za gamse na Kriški gori. Stalno tudi opozarjamo lastnike psov. Za gamse pa postavljamo tudi solnice in imamo tudi krmišče v Zrnčevi. Prej pa je bila tam senena kopa. Skrbimo tudi, da se predel Zrnčeve ne zarašča. Vsako leto organiziramo skupno delovno akcijo, na kateri se kosi in žaga grmovje in drevje.

 

Zapisal Boštjan Baligač, december 2012