Prijava

Divji prašič

1. Splošno o divjem prašiču

Opis
Zajetno telo nosijo kratke in močne noge. Prsti so še štirje, vsi s parklji. Prednji del telesa je posebno močan. Dolga, klinasta glava se postopno zožuje v koničast rilec. Kratek rep se konča s čopom dlake. Oči so razmeroma majhne, uhlji pa kratki, široki in pokončni. Telo pokriva močna ščetinasta dlaka, ki je sivo rjava do temno rjava. Mladiči so svetlo rjavi, s temnimi vzdolžnimi progami. Pri odraslih živalih so posamezne dlake tudi bele. Po sredini hrbta je dlaka daljša, na trebuhu pa gostejša in volnata. Zobni niz je bolj ali manj popoln, vsi zobje pa zrastejo v tretjem letu. Velike podočnike, ki se izvihajo navzven, poznamo pod imenom čekani, ki so pri samcih močnejši kot pri samicah. Kočniki imajo nizke krone in grbičave površine.

Življenje
Divji prašič je previdna in razumna žival. Aktiven je največ ponoči. Je vsejed, večino v prehrani pa sestavljajo podzemski deli rastlin in plodovi. V zemljo rije za nevretenčarji, rad pa se loti tudi mrhovine. Svinje in mlade živali se družijo v trope, ki v naših krajih štejejo 10 do 30 živali. Odrasli merjasci so samotarji. Tropu se približajo le v času parjenja (bukanja), to je od novembra do januarja. Svinja nosi 108-120 dni, skoti pa do 10 mladičev, od katerih jih preživi največ osem, to je, kolikor seskov ima svinja. V tem obdobju zapusti skupnost in iz rastlinskega materiala in podlanke zgradi gnezdo. Ob rojstvu živali že vidijo in so odlakane. Mati jih doji poldrugi do pol tretji mesec. Svinje so spolno zrele v 8.-10. mesecu, merjasci pa nekoliko pozneje.
Življenjska doba divjega prašiča je 8-10 let. Najpomembnejši naravni sovražnik je volk, ki jim je še posebno nevaren v visokem snegu. Iz naših krajev so znani primeri, ko jih je v visokem snegu lovil tudi medved.

Življenjski prostor
Pri nas poseljuje listnate in mešane gozdove, ustrezajo pa mu tudi obsežnejša močvirja. V gorah živi do gozdne meje. Razširjenost v Sloveniji Za zgodovino divjega prašiča na Slovenskem je bistvenega pomena odredba cesarice Marije Terezije iz leta 1770, s katero je ukazala divje prašiče v prosti naravi povsem zatreti. Po tem obdobju so bili v naših krajih praktično iztrebljeni. Kronika gozdne uprave kneza Karla Auersperga v Kočevju ne izkazuje nobenega odstrela divjih prašičev že od leta 1768 pa vse do 1918 (Šavelj, 1933). Ob tem lahko celo pomislimo, da je bil na Kranjskem divji prašič iztrebljen že sredi 18. stoletja. Leta 1912 se je pojavil na veleposestvu Ruperčvrh (severno pobočje Gorjancev), katerega lastnik je bil graščak Herman Goriany, velik merjasec, kateremu sta se pridružili dve svinji, ki sta ušli iz majhne obore na omenjenem veleposestvu. Odtlej so se divji prašiči vse pogosteje pojavljali v Beli Krajini, v okolici Novega mesta in v Mali gori. Omenjeno območje so povsem poselili do konca 20. let prejšnjega stoletja, prodirali pa so še naprej. V naslednjih dvajsetih letih so se divji prašiči razširili na Snežnik, Kočevsko, v Zasavje, okolico Celja, Haloze in na Boč. Leta 1926 so se pojavili tudi na Pohorju in leto pozneje na Kozjaku (Paitler, 1927). Konec štiridesetih let so se divji prašiči začeli redneje pojavljati na Krasu in Tolminskem, v začetku petdesetih let pa tudi v Julijskih Alpah. V petdesetih letih so postajali vse pogostejši in rednejši tudi v vzhodni Sloveniji, razen Prekmurja, kamor so se po odstranitvi ograje na državni meji razširili z Madžarske. Dandanes divji prašič poseljuje, bodisi stalno bodisi le občasno, celotno ozemlje Slovenije, domala do same obale.

Razširjenost
Prvotno je divji prašič poseljeval stepska in gozdnata območja Evrazije in severne Afrike, do Japonske na vzhodu. Na severu živi od 55 do 60 o severne zemljepisne širine, na jugu pa vse do Indije in Šri Lanke. Živi tudi na Sardinji in Korziki. Človek ga je naselil v Ameriko. Na mnogih oceanskih otokih pa so naseljeni domači prašiči, ki so potomci divjih, podivjali. Variabilnost in podvrsta Velikost divjih prašičih je zelo spremenljiva (Berymanovo pravilo). Največje živali živijo proti vzhodu (Mongolija), najmanjše pa na Sardinji in Korziki ter v Severni Afriki. Divji prašič je sorodnik domačega. Začetki udomačevanja segajo v jugozahodno Azijo ali pa morda zahodno Indijo, in sicer v 9. in 8. tisočletje pred n. š.. Križanci med domačimi in divjimi prašiči niso izjema. V Sloveniji so znani iz okolice Trebelnega, Jesenic na Dolenjskem, Črnomlja in Konjiške gore. Praviloma divji veper (pravimo mu merjasec) zaskoči domačo svinjo. Križancev je bilo največ v območjih, kjer so domače prašiče prosto pasli. Glede na to, da je hlevska reja prašičev mlada in sega v začetek 19. stoletja, je bilo v preteklosti več križanj. Tako imajo verjetno vse evropske divje svinje v sebi tudi gene domačih.

Status: se povečuje. Tako kot v preostali Evropi se tudi v Sloveniji številčnost prašičev veča, zato ta vrsta ni ogrožena.

Lovna doba
svinja: 1. 7. – 31. l.
merjasec: 1.1. – 31. 12.
ozimci in lanščaki obeh spolov: 1. 1. – 31. 12.

 

2. Divji prašič v lovišču LD Udenboršt

 

Divji prašiči so v lovišču zadnja leta pogosto prisotni. Na njihovo številčnost v lovišču vplivajo tako sezonske kot dnevne migracije. Hkrati pa na številčnost zelo vpliva tudi stanje v populaciji v širšem območju (Gorenjsko LUO). Vemo, da številčnost prašičev iz leta v leto precej niha glede na realizacijo odvzema, delež svinj v populaciji, količino gozdnega obroda in ostalih prehranskih virov, vremenskih razmer. Tako se skoraj vedno višja številčnost prašičev na Gorenjskem v določenem letu pokaže tudi z večjo prisotnostjo te divjadi v našem lovišču. Divjim prašičem v našem lovišču najbolj ustrezajo gozdni predeli daleč od naselij, kjer imajo mir. Zelo radi se pojavljajo ob potokih, poplavnih lokah in lužah. Občasno seveda zaidejo tudi na kmetijske površine, kjer povzročajo manjši obseg škod na travni ruši. Da pa bi bilo škod čim manj, imamo v ta namen nekaj privabljalnih krmišč v strnjenem gozdu.

Prašiči se najpogosteje pojavljajo v Udin borštu in za Savo. Vsako leto, ko ozelenijo travniki v Gojzdu v maju, pa obiščejo tudi ta predel pod Kriško goro. Redko se pojavijo tudi v sami Kriški gori vse do višine 1400m. Tako kot avtocesta predstavlja neprehodno oviro jelenjadi, jo predstavlja tudi divjim prašičem. V Gojzd in Udin boršt prehajajo prašiči iz LD Storžič, LD Tržič in LPN Kozorog. Za Savo pa iz LD Dobrča, LD Kropa in LD Jošt. Ker divji prašič lahko prehodi zelo velike razdalje seveda prihajajo k nam tudi osebki iz precej bolj oddaljenih krajev. Znan je primer označene svinje Erike, ki je bila odlovljena v LD Braslovče (Kamniško Savinjsko LUO). Tudi ona je prečkala naše lovišče. Torej lahko sklepamo, da prihajajo prašiči lahko celo iz območja v okolici Kamnika in še dlje proti Menini planini. Na drugi strani pa iz jelovške strani lahko pridejo tudi s Škofjeloškega in Polhograjskega hribovja.

 

Prvi znan odvzem divjih prašičev v lovišču je leta 1965. Od takrat pa do 1992 je bil odvzem konstanten po 1-4 osebke na leto. Izjemno je bilo leto 1984, ko je bilo odvzetih 10 prašičev. V letih 1993-1996 odvzem prašičev ni bil evidentiran. Potem je zopet sledilo obdobje, ko je bilo odvzetih konstantno nekaj osebkov letno 1-3. V letu 2006 pa je bila po dolgem času v lovišču slediti in opaziti svinjo z mladiči in lanščakinjo z mladiči. Odstrel se je kmalu povečal. V letih 2007, 2008 in 2009 se je približal povprečju 10 prašičev na leto. V letih 2010 in 2011 je odstrel spet nekoliko upadel, v letu 2012 pa smo dosegli najvišji odvzem divjih prašičev odkar obstaja LD, to je 13 osebkov. Tudi v letih 2013 in 2014 se je ohranil dokaj visok odvzem 10 oziroma 9 osebkov, v zadnjih dveh letih pa beležimo precejšnje zmanjšanje prisotnosti divjega prašiča v lovišču. V letu 2016 smo tako uplenili zgolj 3 osebke. 

V obdobju 1965-1971 sta bila uplenjena 2 merjasca s čekani za bronasto medaljo ter en merjasec s čekani za srebrno medaljo. V zadnjih letih kljub večji številčnosti divjih prašičev ni močnih merjascev. To pa je povezano s tem, da merjasci ne dosegajo večje starosti. Skoraj izključno vsi uplenjeni merjasci v naši LD v zadnjem obdobju so dveletni oziroma v tretjem življenskem letu.

 

Problematika upravljanja z divjim prašičem je vezana predvsem na zelo velika nihanja v populaciji širše. Tako pridejo leta, ko je prašičev veliko in se pogosto pojavljajo, pride pa tudi kakšno leto, ko sledimo samo posamezne prehodne osebke. Nobena druga vrsta divjadi ne povzroča tolikšne škode na kmetijskih površinah, kot ravno divji prašič. V našem lovišču preprečujemo škode tako s krmljenjem v notranjosti gozda, kot tudi z intenzivnim odstrelom. Če pa do škode na travnikih pride, prostovoljno sami ravnamo travno rušo in lastniku travnika podarimo nekaj semen za travo. K sreči te škode niso tako hude kot v katerem drugem delu Slovenije in so v mejah obvladljivega. V letu 2012 pa se je izkazalo tudi, kako zelo velika ovira pri migracijah divjega prašiča je lahko avtocesta. Dva lanščaka sta uspela prit na samo avtocesto pri izvozu Naklo. Nobenemu ni uspelo priti na drugo stran. Malo kasneje pa nam je avtocesta odvzela še tretjega prašiča v tem letu. Pri upravljanju s to vrsto je treba biti še posebej previden. Preveliko varovanje prašičev kaj hitro povzroči močno povečanje številčnosti in s tem neobvladljivi obseg škod. Prevelik poseg z odstrelom med odrasle svinje pa obratno lahko drastično zmanjša številčnost.

 

Zapisal Boštjan Baligač, december 2012